Sestra mi je odstranila kateter in igle. Rekla da bom vstala... o kriza!!!! Prej sem bila prepričana da čisto zares ne bom mogla vstati in hoditi.. zaradi steznika! A mi je pomagala na noge in me vprašala če bi kavo ali čaj. Ohhhhh kava! Seveda. :))
Očitno me je to tako razveselilo in je šla tudi hoja – drsanje presenetljivo uredu. Kasneje je bila sestra zraven ko sem naredila en krog okoli postelje, kar me je tudi precej utrudilo/zadihalo.
Slišala sem da je nekdo (morda zdravnik) klical in vprašal po meni in sestra je povedala da je vse uredu in kako se počutim. Čudno se mi je zdelo da je vse tako mirno, da ne čaka že nov pacent, potem sem se spomnila da je torek, ko je g.Maletić v Zagrebu. Takrat sem pomislila da če bi se tega spomnila že prejšnji dan, bi g.Maletića zadržala v sobi da bi ga vprašala kako je bilo na posegu, koliko mi je izčrpal itd. Pa sem si rekla da bom pač kasneje izvedela te podatke.
Očitno me je to tako razveselilo in je šla tudi hoja – drsanje presenetljivo uredu. Kasneje je bila sestra zraven ko sem naredila en krog okoli postelje, kar me je tudi precej utrudilo/zadihalo.
Slišala sem da je nekdo (morda zdravnik) klical in vprašal po meni in sestra je povedala da je vse uredu in kako se počutim. Čudno se mi je zdelo da je vse tako mirno, da ne čaka že nov pacent, potem sem se spomnila da je torek, ko je g.Maletić v Zagrebu. Takrat sem pomislila da če bi se tega spomnila že prejšnji dan, bi g.Maletića zadržala v sobi da bi ga vprašala kako je bilo na posegu, koliko mi je izčrpal itd. Pa sem si rekla da bom pač kasneje izvedela te podatke.
Potem mi je sestra prinesla odpustno pismo in čez čas še zajtrk. Malo sva poklepetali kako naprej, kdaj se bom tuširala, koliko časa bom nosila steznik itd... Sicer je pa vse to pisalo v odpustnem pismu. Rekla je naj pokličem kadarkoli, če mi kaj ne bo jasno ali bom potrebovala kako informacijo. Rekla je še naj si za odhod domov vzamem čas, da se nič ne mudi.
Jaz sem že klicala prijateljico ki naj bi prišla z vlakom/avtobusom., pa ker se ni javila me je zaskrbelo, saj ne bi bila sposobna vozit avta. V stezniku ki sega od pod prsi pa do gležnjev je človek precej slabo gibljiv. Da ne omenjam da je potrebno biti pozoren in spočit za tako dolgo vožnjo.
Ne, da bi šli sami domov, raje ne!
Pa sploh je dobro če imate nekoga ob sebi, še posebej ob tako obsežnem posegu kot sem ga imela jaz. Oseba je lahko nekaj časa ob vas v sobi, pa čez noč prespi v bližnjem zdravilišču. Prijeten je občutek ko te nekdo od bližnjih potolaži in vzpodbuja ko te obhajajo črne misli.
Prebrala sem odpustno pismo in videla naslednje (povzetek)
- Vibroliposuctio (PAL) – 5900 ml
WOW!!!!! Nisem vedela ali naj se mi smeji ali naj bom zaskrbljena! Saj ni čudno da sem tako izčrpana. Ubogo telo!
- Spodaj je še pisalo da naj steznik nosim od 8 – 10 tednov. WOW!!!! Bolje da se hitro navadim nanj.
- Pa še pojasnitev: ker so mi delali zelo obsežno liposukcijo torza, trebušne stene, zunanjega dela zadnjice in celih spodnjih okončin (notranja stran kolen, stegna pod zadnjico, notranji del stegen, sprednji del stegen, meča), mi zaradi tega niso izvedli liposukcije nadahti, le to pa lahko naredijo čez 4-6 tednov ko se pozdravim/opomorem od tega posega.
Pisalo je še da si bom čez dva tedna morala zožati steznik, nad čimer sem se nejeverno nasmejala! Dva tedna, res ja!! :) Hmmm zdaj pa ne vem.. ali so mi delali le PAL, se pravi vibro ali kombinacijo z laser!? Moram vprašati.
Potem sem se umila, pojedla zajtrk (Gavrilovič pašteta!!!) :)) in tableto proti vročini, in takrat je že prišla prijateljica. Super se je znašla in iz Zagreba pripotovala z avtobusom, kar je zneslo vsega skupaj cca 5 ur vožnje namesto 9 kot sem sprva mislila, če bi šla samo z vlakom. Iznajdljiva punca! :)
Kako lepo je bilo videti nekoga poznanega! Ko me je videla je rekla »Pa tebe je 30 kg manj!« Hahaha res ja!
Saj je bilo res videti takole od zgoraj da me je spodaj manj, a sem to pripisala stezniku...ker me je tako stiskal da sem bila videti od spredaj kot ploh, zadaj se pa tako nisem videla.
Prijateljici je sestra razkazala prostore, medve sva malo poklepetali in medtem ko je ona skočila do menjalnice sem se jaz oblekla.
V iste jeans hlače kot sem prišla! Le da je bial oblika telesa tokrat zelo čudno ploščata in ozka na bokih. Potem sem se poslovila od glavne sestre.. sem jo morala kar objeti, tako emocionalna sem bila in tudi zadovolna z njeno prijazno človeškostjo. Pozdravila sem se še od črnolase sestre (še ena lepotica) in rekla da se kmalu spet vidimo.
Premikala sem se po polžje, malo sklonjeno. Stopnice so bile naporen podvig, kot tudi lezenje v avto.
Dobila sem recept za antibiotike in tablete proti bolečini, ne tiste katere sem napisala pred nekaj dnevi, ampak CEFALEKSIN (antibiotik) in VOLTAREN retard (proti bolečinam). Te je šla prijateljica iskat v Daruvarsko lekarno. Pot domov je bila povsem znosna. Noge – gležnji in stopala so mi seveda začeli otekati že zjutraj (takrat ko sem jih prvič videla). Ustavili sva se v Kutini in celo uro klepetali na sončku in pili kavico. Kupile sva še sendvič in vodo in se odpravile domov.
Doma pa... zvlekla sem se na kavč v dnevni sobi, kjer sem mislila tudi zaspati. Napaka. Od bolniščnične postelje je nižji za vsaj 30 cm (!), pa precej mehkejši tudi. Zato se je bilo zelo težko vsesti nanj, se premikati po njem in vstajati. Zraven sem si pridrsala velik težak fotelj z lesenimi ročaji ki mi je bil v oporo pri sedanju in vstajanju.
Potem wc. Druga težava. Sesti nisem mogla, tako da sem šla na vodo v napol sklonjenem položaju.
Steznik me je okoli kolen tako tiščal da jih enostavno nisem mogla pokrčiti. Še dobro da je kopalnica majhna, tako da sem se lahko držala za kljuko, sicer bi padla vznak! :/
Ta dan sem naredila nekaj krogov po stanovanju a oteklina v gležnjih se ni nič zmanjšala. Jesti se mi po pravici povedano ni dalo ker sem bila preveč trujena, zato sem pojedla le eno jabolko, a sem zato več pila.
Jaz sem že klicala prijateljico ki naj bi prišla z vlakom/avtobusom., pa ker se ni javila me je zaskrbelo, saj ne bi bila sposobna vozit avta. V stezniku ki sega od pod prsi pa do gležnjev je človek precej slabo gibljiv. Da ne omenjam da je potrebno biti pozoren in spočit za tako dolgo vožnjo.
Ne, da bi šli sami domov, raje ne!
Pa sploh je dobro če imate nekoga ob sebi, še posebej ob tako obsežnem posegu kot sem ga imela jaz. Oseba je lahko nekaj časa ob vas v sobi, pa čez noč prespi v bližnjem zdravilišču. Prijeten je občutek ko te nekdo od bližnjih potolaži in vzpodbuja ko te obhajajo črne misli.
Prebrala sem odpustno pismo in videla naslednje (povzetek)
- Vibroliposuctio (PAL) – 5900 ml
WOW!!!!! Nisem vedela ali naj se mi smeji ali naj bom zaskrbljena! Saj ni čudno da sem tako izčrpana. Ubogo telo!
- Spodaj je še pisalo da naj steznik nosim od 8 – 10 tednov. WOW!!!! Bolje da se hitro navadim nanj.
- Pa še pojasnitev: ker so mi delali zelo obsežno liposukcijo torza, trebušne stene, zunanjega dela zadnjice in celih spodnjih okončin (notranja stran kolen, stegna pod zadnjico, notranji del stegen, sprednji del stegen, meča), mi zaradi tega niso izvedli liposukcije nadahti, le to pa lahko naredijo čez 4-6 tednov ko se pozdravim/opomorem od tega posega.
Pisalo je še da si bom čez dva tedna morala zožati steznik, nad čimer sem se nejeverno nasmejala! Dva tedna, res ja!! :) Hmmm zdaj pa ne vem.. ali so mi delali le PAL, se pravi vibro ali kombinacijo z laser!? Moram vprašati.
Potem sem se umila, pojedla zajtrk (Gavrilovič pašteta!!!) :)) in tableto proti vročini, in takrat je že prišla prijateljica. Super se je znašla in iz Zagreba pripotovala z avtobusom, kar je zneslo vsega skupaj cca 5 ur vožnje namesto 9 kot sem sprva mislila, če bi šla samo z vlakom. Iznajdljiva punca! :)
Kako lepo je bilo videti nekoga poznanega! Ko me je videla je rekla »Pa tebe je 30 kg manj!« Hahaha res ja!
Saj je bilo res videti takole od zgoraj da me je spodaj manj, a sem to pripisala stezniku...ker me je tako stiskal da sem bila videti od spredaj kot ploh, zadaj se pa tako nisem videla.
Prijateljici je sestra razkazala prostore, medve sva malo poklepetali in medtem ko je ona skočila do menjalnice sem se jaz oblekla.
V iste jeans hlače kot sem prišla! Le da je bial oblika telesa tokrat zelo čudno ploščata in ozka na bokih. Potem sem se poslovila od glavne sestre.. sem jo morala kar objeti, tako emocionalna sem bila in tudi zadovolna z njeno prijazno človeškostjo. Pozdravila sem se še od črnolase sestre (še ena lepotica) in rekla da se kmalu spet vidimo.
Premikala sem se po polžje, malo sklonjeno. Stopnice so bile naporen podvig, kot tudi lezenje v avto.
Dobila sem recept za antibiotike in tablete proti bolečini, ne tiste katere sem napisala pred nekaj dnevi, ampak CEFALEKSIN (antibiotik) in VOLTAREN retard (proti bolečinam). Te je šla prijateljica iskat v Daruvarsko lekarno. Pot domov je bila povsem znosna. Noge – gležnji in stopala so mi seveda začeli otekati že zjutraj (takrat ko sem jih prvič videla). Ustavili sva se v Kutini in celo uro klepetali na sončku in pili kavico. Kupile sva še sendvič in vodo in se odpravile domov.
Doma pa... zvlekla sem se na kavč v dnevni sobi, kjer sem mislila tudi zaspati. Napaka. Od bolniščnične postelje je nižji za vsaj 30 cm (!), pa precej mehkejši tudi. Zato se je bilo zelo težko vsesti nanj, se premikati po njem in vstajati. Zraven sem si pridrsala velik težak fotelj z lesenimi ročaji ki mi je bil v oporo pri sedanju in vstajanju.
Potem wc. Druga težava. Sesti nisem mogla, tako da sem šla na vodo v napol sklonjenem položaju.
Steznik me je okoli kolen tako tiščal da jih enostavno nisem mogla pokrčiti. Še dobro da je kopalnica majhna, tako da sem se lahko držala za kljuko, sicer bi padla vznak! :/
Ta dan sem naredila nekaj krogov po stanovanju a oteklina v gležnjih se ni nič zmanjšala. Jesti se mi po pravici povedano ni dalo ker sem bila preveč trujena, zato sem pojedla le eno jabolko, a sem zato več pila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar