VIBRO LIPOSUKCIJA
Vibro liposukcija je metoda s katero se s pomočjo negativnega tlaka (z aspiracijo) trajno odstranjuje podkožno mastno tkivo na tistih mestih, kjer je prišlo do njegovega prekomernega nabiranja. V tkivo, ki se želi odstraniti z liposukcijo se sprva infiltrira posebna raztopina, ki ga razbije (enako kot pri hidroliposukciji). Poseg se izvaja s specialnimi kanilami, spojenimi z izvorom negativnega tlaka, ki na željeno mesto vstopajo skozi nekaj milimetrov velike incizije (kanile vibrirajo, da se maščoba pobere bolj enakomerno).
LASER LIPOSUKCIJA
Laser liposukcija je metoda pri katerem se topi mastno tkivo in celulit ob pomoči fotomehaničnega učinka laserskega žarka. V področje, katerega želimo tretirat vstavijo tanke laserske sonde, segrevajo se oziroma topijo vezivne podkožne membrane in ovojnice mastnih celic. Mastno tkivo se pretvarja v mastno raztopino. Velika prednost laserske lipolize je, da se z njo lahko stopi mastno tkivo pod samo kožo za razliko od standardne liposukcije, pri kateri pa to ni mogoče niti z mikrokanilami. To je nenavadno pomembno v primerih trdovratnega celulita, kot tudi v primerih korekcije neravnin po že opravljeni klasicni liposukciji.Z navedenim se v podkožnem tkivu na tak način z delovanjem laserskega žarka stimulira ustvarjanje kolagena in elastina (biostimulacija tkiva), in adaptacija kože oziroma njeno stiskanje po posegu na novo nastali situaciji veliko bolj učinkovito. Po posegu koža izgleda bolj gladko, ni neravnin ali valovitosti, ki so vidni običajo po proceduri standardne liposukcije.
Pri obeh posegih je potrebno 30-60 dni nositi specialni steznik.
Steznik v kliniki Dr.Maletić dobite brezplačno, oz je vštet že v ceno.
PREDNOSTI LASER LIPOSUKCIJE
Laser lipoliza je najnovešja tehnika ki omogoča emulzifikacijo tudi najtršega mastnega tkiva. Ob boljši adaptilnosti kožze vezane za stimulacijo kolagena in elastina (neokolageneza – lifting ucinek! ), znatno manjše je krvavenje (laserski žarek korigira manjše krve žilice), posledično temu je manjša tudi modrikavost. Zelo pomembno je tudi navesti manjši pooperativni čas okrevanja, reduciranje poopertivnih bolečin in eventuelnih vnetnih reakcij. Vse navedeno pripomore k znatno krajšem pooperativnem okrevanju z boljšimi končnimi rezultati, ki se ob izvrstem odstranjevanju mastnih oblog odražajo tudi v boljši kondiciji kože tretiranega področja. Vhodni rezi skozi katere vstavimo lasersko optično nit in mikrokanilo so široki 1-2 mm. Koža se seveda normalno skrči na obseg ki je potreben, k temu seveda zelo pripomore kompresijsko oblačilo, ki ga morate ravno iz tega razloga nositi dva meseca (24 ur na dan.. razen seveda ko se tuširate).
Imamo pa ljudje različno kožo.. sploh v različnem starostnem obdobju, in/ali če je ženska že rodila... imamo različno elastičnost, razpored maščob in podobno. Zato je od posameznika odvisno kakšen poseg je zanj primeren, in pa tudi kakšne želje ima.
Zgodi se, da ostane tudi po liposukciji in nošenju steznika višek kože. Po želji, če je to moteče, se ta koža kirurško odtsrani – mini poseg, ali večji, odvisno koliko kože je. Takrat je seveda brazgotina/ica večja. A doktro jo naredi tam kjer je najmanj vidna.. na primer v kožni gubi tik nad sramno kostjo kjer jo že tako ali tako pacent ima (če ima že prej višek kože).
!!!! Svetujem da vprašate zdravnika kakšne vrste liposukcijo bi naredil na vas in zakaj.
sobota, 25. oktober 2008
petek, 24. oktober 2008
Peti dan
To noč ni bilo nič spanja zame. G R O Z A! Že čez dan me je tu in tam srbelo (pod steznikom) a ponoči se je kar usulo in me popolnoma ziritiralo!!!! Čeprav srbenje pomeni da se telo zdravi in je povsem normalno!Zaspala sem šele zjutraj ko sem poslala sina v šolo.
Zdaj je vse ok, hodim, kuham, delam... in veselim se obiska prijateljice, pa tuširanja in oprala si bom lase.. skupaj bova pogledali film! Ahhhhh :)
Naredila sem prve slikce
Prva slika je od danes (še vedno pred tuširanjem napol oblečena v steznik). Druga pa dva dni pred posegom.
Vesela sem da se že vidi razlika pri trebuhu!!!! :)
Za ostale dele pa ne morem reči. Po modricah sodeč izgleda kot da veliko predelov sploh ni bilo dotaknjenih!? Hmmm... Ponekod sem pa seveda še otečena.
Danes me je zabolel le desni vbod na trebuhu ko sem se hotela zarotirati v desno! Auch! Upam da ne krvavim.. bom videla zvečer ko si bom odstranila te velike gaze.
Komaj čakam na tuš!!!!!!!
Tuširanje je bilo res osvežujoče. Trganje gaz dol, malo manj. Dve gazi na levi in desni strani trebuha sem še pustila.
Po tuširanju sem se na debelo namazala s Hepan gelom in se blekla v haljo in počakala da se mi vpije v telo. Ko sem se mazala sem čutila kako topo je telo. Trdo na večini mest kjer je bil poseg. Na teh mestih me sploh ni bolelo na dotik. Na določenih mestih, tudi tam kjer ni videti modric pa je na pritisk (masažo) zabolelo.
Zdaj ko sem steznik povsem slekla sem videla kako zelo otečena sem od polovice stegen navzdol. Sploh predel okoli kolen, pa gležnji. Obleči se nazaj v steznik nisem mogla sama. Le do spodnjega dela kolen, potem mi je morala pomagati prijateljica, pa tudi ona se je kar namučila v tem delu. Bila sem čisto zadihana, celo potila sem se in tresle so se mi roke. Še vedno sem utrujena od posega in hoje, pa tuš »telovadbe«.
Po tuširanju sva šli s prijateljico v quick shopping po svežo zelenjavo. Nikakor še ne morem vozit. Komaj se usedem in zlezem ven iz avta! Aja, pa nogavič prav tako ne morem še obleči... sedanje in vstajanje je pa malce lažje, alipa sem se le navadila!?
Na splošno pa se počutim uredu. Danes sem se tehtala in zanimivo, da sem 4 kg lažja! Na dan ko sem prišla domov sem imela enako kg kot na dan pred posegom.
Jem še vedno po malo, v glavnem zelenjavo in sadje, kar imam tudi zelo rada. Apetit je tudi boljši.
Trenuto ne morem spati, ura je skoraj dve zjutraj. Seveda, ker sem spala zjutraj od 8h do 11h!
Zdaj je vse ok, hodim, kuham, delam... in veselim se obiska prijateljice, pa tuširanja in oprala si bom lase.. skupaj bova pogledali film! Ahhhhh :)
Naredila sem prve slikce
Prva slika je od danes (še vedno pred tuširanjem napol oblečena v steznik). Druga pa dva dni pred posegom.
Vesela sem da se že vidi razlika pri trebuhu!!!! :)
Za ostale dele pa ne morem reči. Po modricah sodeč izgleda kot da veliko predelov sploh ni bilo dotaknjenih!? Hmmm... Ponekod sem pa seveda še otečena.
Danes me je zabolel le desni vbod na trebuhu ko sem se hotela zarotirati v desno! Auch! Upam da ne krvavim.. bom videla zvečer ko si bom odstranila te velike gaze.
Komaj čakam na tuš!!!!!!!
Tuširanje je bilo res osvežujoče. Trganje gaz dol, malo manj. Dve gazi na levi in desni strani trebuha sem še pustila.
Po tuširanju sem se na debelo namazala s Hepan gelom in se blekla v haljo in počakala da se mi vpije v telo. Ko sem se mazala sem čutila kako topo je telo. Trdo na večini mest kjer je bil poseg. Na teh mestih me sploh ni bolelo na dotik. Na določenih mestih, tudi tam kjer ni videti modric pa je na pritisk (masažo) zabolelo.
Zdaj ko sem steznik povsem slekla sem videla kako zelo otečena sem od polovice stegen navzdol. Sploh predel okoli kolen, pa gležnji. Obleči se nazaj v steznik nisem mogla sama. Le do spodnjega dela kolen, potem mi je morala pomagati prijateljica, pa tudi ona se je kar namučila v tem delu. Bila sem čisto zadihana, celo potila sem se in tresle so se mi roke. Še vedno sem utrujena od posega in hoje, pa tuš »telovadbe«.
Po tuširanju sva šli s prijateljico v quick shopping po svežo zelenjavo. Nikakor še ne morem vozit. Komaj se usedem in zlezem ven iz avta! Aja, pa nogavič prav tako ne morem še obleči... sedanje in vstajanje je pa malce lažje, alipa sem se le navadila!?
Na splošno pa se počutim uredu. Danes sem se tehtala in zanimivo, da sem 4 kg lažja! Na dan ko sem prišla domov sem imela enako kg kot na dan pred posegom.
Jem še vedno po malo, v glavnem zelenjavo in sadje, kar imam tudi zelo rada. Apetit je tudi boljši.
Trenuto ne morem spati, ura je skoraj dve zjutraj. Seveda, ker sem spala zjutraj od 8h do 11h!
četrtek, 23. oktober 2008
Četrti dan
Spanje je bilo tako tako.. Tokrat na postelji z veliko blazinami, a še vedno nisem našla udobnega položaja. Prej sem vedno spala na trebuhu. Zdaj pa na hrbtu, v napol sedečem položaju, tako kot na kliniki se je izkazalo za najbolje. Če se prevalim na boke me začne zbadati tam kjer so najverjetneje vbodi.
Tablete jemljem redno, tudi proti bolečini, za vsak slučaj. Bom jutri poskusila prekiniti da vidim če me boli. Sicer pa običajno stiska.
Počutim se bolje. Bolečin v vratu ni več. Do 12h sem šla še enkrat počivat in prav lepo sanjala! :)
Vstajanje in sedanje je še vedno težko, ravno tako wc-proces.
Danes bi se že lahko že stuširala, a se bojim da ne bom mogla sama zlesti v steznik. Zato bom počakala do jutri ko pride prijateljica. Skupaj bova šli še v manši nakup po zelenjavo ali pa mi bo kar ona prinesla.
Še dobro da sem si prej nakupila in pripravila večino hrane!!!! Saj z avtom še vedno ne morem nikamor!
Zelo fajn je tudi to da imam vse perilo oprano in pospravljeno!
Danes sem jedla doma narejen smothie za zajtrk in kavo. Zak osilo pa polento z jajcem in zelenjavno omako. Večerja – dve veliki žici polente in 1 dcl mleka.
Vmes veliko pijem, samo vodo, ali pa vodo in 100% sokove, ananas, pomarančo. Naenkrat ne morem pojesti veliko, kar mi je čisto všeč.
Pozno popoldne je prijela Activia od včeraj (!), in ni šlo drugače kot da si slečem steznik vsaj do kolen. Pričakovala sem da bom po trebuhu in bokih povsem modra, vijolična, rumena.. a sploh nisem bila.
Bilo je krasno videti oziroma NE videti trebuha!!!!! Samo koža je bila malo pomečkana in zelo zelo upam da bo koža na čisto spodnjiem delu, tik nad sramno kostjo zlezla skupaj čez nekaj tednov (da ne bo potreben mini-tuck).Čez ranice imam velike kose gaze pa sem jih kar pustila, niti nisem štela koliko jih je. Bom jutri, saj jih moram tako dati dol in pustiti le obliže. Steznik sem uspela zvleči nazaj gor a sem bila povsem zadihana in roke so se mi tresle. Izgleda da sem še vedno utrujena, ali pa premalo jem!?
Zvečer sem šla spet kot običajno ven. Tokrat je bila hoja manj okorna in sprehod za 10 minut daljši, torej pol ure.
Vsem ki okrevate - veliko se gibljite! Jaz se precej bolje počutim ko sem na svežem zraku, ko se gibljem doma in zunaj, kadarkoli postanem nemirna v enem položaju. In najmanj dobro se počutim ko počivam in moram potem vstati. Gibanje tudi preprečuje da bi se naredili krvni strdki. Torej zelo priporočam.
Ne vem pa kaj lahko še naredim da ne bom več gledala teh deblih oteklih gležnjev!?
Upam da bom jutri lahko objavila že slike!
Tablete jemljem redno, tudi proti bolečini, za vsak slučaj. Bom jutri poskusila prekiniti da vidim če me boli. Sicer pa običajno stiska.
Počutim se bolje. Bolečin v vratu ni več. Do 12h sem šla še enkrat počivat in prav lepo sanjala! :)
Vstajanje in sedanje je še vedno težko, ravno tako wc-proces.
Danes bi se že lahko že stuširala, a se bojim da ne bom mogla sama zlesti v steznik. Zato bom počakala do jutri ko pride prijateljica. Skupaj bova šli še v manši nakup po zelenjavo ali pa mi bo kar ona prinesla.
Še dobro da sem si prej nakupila in pripravila večino hrane!!!! Saj z avtom še vedno ne morem nikamor!
Zelo fajn je tudi to da imam vse perilo oprano in pospravljeno!
Danes sem jedla doma narejen smothie za zajtrk in kavo. Zak osilo pa polento z jajcem in zelenjavno omako. Večerja – dve veliki žici polente in 1 dcl mleka.
Vmes veliko pijem, samo vodo, ali pa vodo in 100% sokove, ananas, pomarančo. Naenkrat ne morem pojesti veliko, kar mi je čisto všeč.
Pozno popoldne je prijela Activia od včeraj (!), in ni šlo drugače kot da si slečem steznik vsaj do kolen. Pričakovala sem da bom po trebuhu in bokih povsem modra, vijolična, rumena.. a sploh nisem bila.
Bilo je krasno videti oziroma NE videti trebuha!!!!! Samo koža je bila malo pomečkana in zelo zelo upam da bo koža na čisto spodnjiem delu, tik nad sramno kostjo zlezla skupaj čez nekaj tednov (da ne bo potreben mini-tuck).Čez ranice imam velike kose gaze pa sem jih kar pustila, niti nisem štela koliko jih je. Bom jutri, saj jih moram tako dati dol in pustiti le obliže. Steznik sem uspela zvleči nazaj gor a sem bila povsem zadihana in roke so se mi tresle. Izgleda da sem še vedno utrujena, ali pa premalo jem!?
Zvečer sem šla spet kot običajno ven. Tokrat je bila hoja manj okorna in sprehod za 10 minut daljši, torej pol ure.
Vsem ki okrevate - veliko se gibljite! Jaz se precej bolje počutim ko sem na svežem zraku, ko se gibljem doma in zunaj, kadarkoli postanem nemirna v enem položaju. In najmanj dobro se počutim ko počivam in moram potem vstati. Gibanje tudi preprečuje da bi se naredili krvni strdki. Torej zelo priporočam.
Ne vem pa kaj lahko še naredim da ne bom več gledala teh deblih oteklih gležnjev!?
Upam da bom jutri lahko objavila že slike!
Tretji dan
Spanje je bilo zelo naporno in na odlomke. Vmes sem morala vstati seveda za wc, pa žejna sem bila. Komaj sem čakala jutro.
Občutki stiskanja so še vedno isti. Otekli gležnji – še vedno. Težko verjeti a moj mons veneris je povsem otečen, prav neprijetno! Eno modrico vidim ves čas in sicer je to trikotnik ki ima vrh tik pod prsmi pa sega kakih 10 cm proti trebuhu. Ta ni tako temna in si jo že mažem s hepan gelom.V ogledalu sem videla novo modrico, pecej temno vijolično ki gleda ven na hrbtni strani, tik pod pasom od modrčka in izza steznika. A samo na eni strani. Pa dve modrici na vsaki strani stegen, tik ob stiku z medenico.
Zbadanje/bolečina v vratu je še vedno prisotna in najprej mi ni bilo jasno zakaj, ko pa sem ponovno brala pisma iz forumov mi je bilo jasno da je to od pomožne palčke nad posteljo v kliniki.
Tale steznik se mi zdi da je za vsaj tri cm prekratek v torzu in zadaj na hrbtu. Kar naprej ga moram vleči navzgor, sploh ko se hočem skloniti mi bolj paše če me steznik objema tik pod prsmi tam kjer je modrica.
Pripogniti do tal se še vedno ne morem, prav tako ne morem obuti nogavičk ne da bi poskusila nekaj čudnih položajev. Počepniti seveda tudi ne.. ne vem ali bom v času ko bom nosila steznik sploh lahko počepnila!?
V veliko vzpodbudo so mi bili printi iz forumov, izkušnje žensk ki so šle skozi isti proces. Ko si takole na pol pokreten ti gredo raznorazne negativne ideje po glavi.. kar pa res ne potrebujem!
Danes sem že kuhala in opravljala manjša gospodinjska dela. Vmes počivala, pogledala pošto, celo zspala za par uric.
Pogrela sem juho iz zmrzovalnika. Naredila žličnike in solato, pa zrezke, za sina omako in pire krompir, jaz pa sem zraven zrezkov pojedla pol žemlje. Zvečer pa Activia jogurt z žličko nesladkane marmelade (da mi pomaga pri prebavi ker od ponedeljka še vedno nisem šla na #2).
Popoldne me je poklicala sestra iz klinike in me vprašala po počutju (kako lepo!) :) Ker ni bilo nič neobičajnega mi je le še rekla naj pokličem kadarkoli bom potrebovala.
Kasneje sem si naredila obkladke za na gležnje iz jabolčnega kisa, sin mi jih je pomagal oviti, a ni nič pomagalo. Potem sem šla na sprehod. Ugotovila sem da mi hoja pomaga da se počutim na splošno bolj gibčno in bolje, pa upala sem da mi bo oteklina izginila. Pa ni! Še vedno se precej hitro zadiham, a sem hodila 20 minut, počasi seveda.
Pred spanjem sem se počutila kot takrat ko imam gripo.. kot da čutim vse mišice, pa malo imam povišano temperaturo in razdražljiva sem.
Precej sem se uštela ker sem mislila da bom lahko tretji dan že sedela za PC-jem in delala. Ne gre..boli na stegnih ob straneh, potem začne boleti trebuh čez nekaj minutk, pa noge še bolj zatekajo.
Nič, ne bom se namenoma naprezala, grem pogledat kak film in spat.
Občutki stiskanja so še vedno isti. Otekli gležnji – še vedno. Težko verjeti a moj mons veneris je povsem otečen, prav neprijetno! Eno modrico vidim ves čas in sicer je to trikotnik ki ima vrh tik pod prsmi pa sega kakih 10 cm proti trebuhu. Ta ni tako temna in si jo že mažem s hepan gelom.V ogledalu sem videla novo modrico, pecej temno vijolično ki gleda ven na hrbtni strani, tik pod pasom od modrčka in izza steznika. A samo na eni strani. Pa dve modrici na vsaki strani stegen, tik ob stiku z medenico.
Zbadanje/bolečina v vratu je še vedno prisotna in najprej mi ni bilo jasno zakaj, ko pa sem ponovno brala pisma iz forumov mi je bilo jasno da je to od pomožne palčke nad posteljo v kliniki.
Tale steznik se mi zdi da je za vsaj tri cm prekratek v torzu in zadaj na hrbtu. Kar naprej ga moram vleči navzgor, sploh ko se hočem skloniti mi bolj paše če me steznik objema tik pod prsmi tam kjer je modrica.
Pripogniti do tal se še vedno ne morem, prav tako ne morem obuti nogavičk ne da bi poskusila nekaj čudnih položajev. Počepniti seveda tudi ne.. ne vem ali bom v času ko bom nosila steznik sploh lahko počepnila!?
V veliko vzpodbudo so mi bili printi iz forumov, izkušnje žensk ki so šle skozi isti proces. Ko si takole na pol pokreten ti gredo raznorazne negativne ideje po glavi.. kar pa res ne potrebujem!
Danes sem že kuhala in opravljala manjša gospodinjska dela. Vmes počivala, pogledala pošto, celo zspala za par uric.
Pogrela sem juho iz zmrzovalnika. Naredila žličnike in solato, pa zrezke, za sina omako in pire krompir, jaz pa sem zraven zrezkov pojedla pol žemlje. Zvečer pa Activia jogurt z žličko nesladkane marmelade (da mi pomaga pri prebavi ker od ponedeljka še vedno nisem šla na #2).
Popoldne me je poklicala sestra iz klinike in me vprašala po počutju (kako lepo!) :) Ker ni bilo nič neobičajnega mi je le še rekla naj pokličem kadarkoli bom potrebovala.
Kasneje sem si naredila obkladke za na gležnje iz jabolčnega kisa, sin mi jih je pomagal oviti, a ni nič pomagalo. Potem sem šla na sprehod. Ugotovila sem da mi hoja pomaga da se počutim na splošno bolj gibčno in bolje, pa upala sem da mi bo oteklina izginila. Pa ni! Še vedno se precej hitro zadiham, a sem hodila 20 minut, počasi seveda.
Pred spanjem sem se počutila kot takrat ko imam gripo.. kot da čutim vse mišice, pa malo imam povišano temperaturo in razdražljiva sem.
Precej sem se uštela ker sem mislila da bom lahko tretji dan že sedela za PC-jem in delala. Ne gre..boli na stegnih ob straneh, potem začne boleti trebuh čez nekaj minutk, pa noge še bolj zatekajo.
Nič, ne bom se namenoma naprezala, grem pogledat kak film in spat.
Drugi dan
Sestra mi je odstranila kateter in igle. Rekla da bom vstala... o kriza!!!! Prej sem bila prepričana da čisto zares ne bom mogla vstati in hoditi.. zaradi steznika! A mi je pomagala na noge in me vprašala če bi kavo ali čaj. Ohhhhh kava! Seveda. :))
Očitno me je to tako razveselilo in je šla tudi hoja – drsanje presenetljivo uredu. Kasneje je bila sestra zraven ko sem naredila en krog okoli postelje, kar me je tudi precej utrudilo/zadihalo.
Slišala sem da je nekdo (morda zdravnik) klical in vprašal po meni in sestra je povedala da je vse uredu in kako se počutim. Čudno se mi je zdelo da je vse tako mirno, da ne čaka že nov pacent, potem sem se spomnila da je torek, ko je g.Maletić v Zagrebu. Takrat sem pomislila da če bi se tega spomnila že prejšnji dan, bi g.Maletića zadržala v sobi da bi ga vprašala kako je bilo na posegu, koliko mi je izčrpal itd. Pa sem si rekla da bom pač kasneje izvedela te podatke.
Očitno me je to tako razveselilo in je šla tudi hoja – drsanje presenetljivo uredu. Kasneje je bila sestra zraven ko sem naredila en krog okoli postelje, kar me je tudi precej utrudilo/zadihalo.
Slišala sem da je nekdo (morda zdravnik) klical in vprašal po meni in sestra je povedala da je vse uredu in kako se počutim. Čudno se mi je zdelo da je vse tako mirno, da ne čaka že nov pacent, potem sem se spomnila da je torek, ko je g.Maletić v Zagrebu. Takrat sem pomislila da če bi se tega spomnila že prejšnji dan, bi g.Maletića zadržala v sobi da bi ga vprašala kako je bilo na posegu, koliko mi je izčrpal itd. Pa sem si rekla da bom pač kasneje izvedela te podatke.
Potem mi je sestra prinesla odpustno pismo in čez čas še zajtrk. Malo sva poklepetali kako naprej, kdaj se bom tuširala, koliko časa bom nosila steznik itd... Sicer je pa vse to pisalo v odpustnem pismu. Rekla je naj pokličem kadarkoli, če mi kaj ne bo jasno ali bom potrebovala kako informacijo. Rekla je še naj si za odhod domov vzamem čas, da se nič ne mudi.
Jaz sem že klicala prijateljico ki naj bi prišla z vlakom/avtobusom., pa ker se ni javila me je zaskrbelo, saj ne bi bila sposobna vozit avta. V stezniku ki sega od pod prsi pa do gležnjev je človek precej slabo gibljiv. Da ne omenjam da je potrebno biti pozoren in spočit za tako dolgo vožnjo.
Ne, da bi šli sami domov, raje ne!
Pa sploh je dobro če imate nekoga ob sebi, še posebej ob tako obsežnem posegu kot sem ga imela jaz. Oseba je lahko nekaj časa ob vas v sobi, pa čez noč prespi v bližnjem zdravilišču. Prijeten je občutek ko te nekdo od bližnjih potolaži in vzpodbuja ko te obhajajo črne misli.
Prebrala sem odpustno pismo in videla naslednje (povzetek)
- Vibroliposuctio (PAL) – 5900 ml
WOW!!!!! Nisem vedela ali naj se mi smeji ali naj bom zaskrbljena! Saj ni čudno da sem tako izčrpana. Ubogo telo!
- Spodaj je še pisalo da naj steznik nosim od 8 – 10 tednov. WOW!!!! Bolje da se hitro navadim nanj.
- Pa še pojasnitev: ker so mi delali zelo obsežno liposukcijo torza, trebušne stene, zunanjega dela zadnjice in celih spodnjih okončin (notranja stran kolen, stegna pod zadnjico, notranji del stegen, sprednji del stegen, meča), mi zaradi tega niso izvedli liposukcije nadahti, le to pa lahko naredijo čez 4-6 tednov ko se pozdravim/opomorem od tega posega.
Pisalo je še da si bom čez dva tedna morala zožati steznik, nad čimer sem se nejeverno nasmejala! Dva tedna, res ja!! :) Hmmm zdaj pa ne vem.. ali so mi delali le PAL, se pravi vibro ali kombinacijo z laser!? Moram vprašati.
Potem sem se umila, pojedla zajtrk (Gavrilovič pašteta!!!) :)) in tableto proti vročini, in takrat je že prišla prijateljica. Super se je znašla in iz Zagreba pripotovala z avtobusom, kar je zneslo vsega skupaj cca 5 ur vožnje namesto 9 kot sem sprva mislila, če bi šla samo z vlakom. Iznajdljiva punca! :)
Kako lepo je bilo videti nekoga poznanega! Ko me je videla je rekla »Pa tebe je 30 kg manj!« Hahaha res ja!
Saj je bilo res videti takole od zgoraj da me je spodaj manj, a sem to pripisala stezniku...ker me je tako stiskal da sem bila videti od spredaj kot ploh, zadaj se pa tako nisem videla.
Prijateljici je sestra razkazala prostore, medve sva malo poklepetali in medtem ko je ona skočila do menjalnice sem se jaz oblekla.
V iste jeans hlače kot sem prišla! Le da je bial oblika telesa tokrat zelo čudno ploščata in ozka na bokih. Potem sem se poslovila od glavne sestre.. sem jo morala kar objeti, tako emocionalna sem bila in tudi zadovolna z njeno prijazno človeškostjo. Pozdravila sem se še od črnolase sestre (še ena lepotica) in rekla da se kmalu spet vidimo.
Premikala sem se po polžje, malo sklonjeno. Stopnice so bile naporen podvig, kot tudi lezenje v avto.
Dobila sem recept za antibiotike in tablete proti bolečini, ne tiste katere sem napisala pred nekaj dnevi, ampak CEFALEKSIN (antibiotik) in VOLTAREN retard (proti bolečinam). Te je šla prijateljica iskat v Daruvarsko lekarno. Pot domov je bila povsem znosna. Noge – gležnji in stopala so mi seveda začeli otekati že zjutraj (takrat ko sem jih prvič videla). Ustavili sva se v Kutini in celo uro klepetali na sončku in pili kavico. Kupile sva še sendvič in vodo in se odpravile domov.
Doma pa... zvlekla sem se na kavč v dnevni sobi, kjer sem mislila tudi zaspati. Napaka. Od bolniščnične postelje je nižji za vsaj 30 cm (!), pa precej mehkejši tudi. Zato se je bilo zelo težko vsesti nanj, se premikati po njem in vstajati. Zraven sem si pridrsala velik težak fotelj z lesenimi ročaji ki mi je bil v oporo pri sedanju in vstajanju.
Potem wc. Druga težava. Sesti nisem mogla, tako da sem šla na vodo v napol sklonjenem položaju.
Steznik me je okoli kolen tako tiščal da jih enostavno nisem mogla pokrčiti. Še dobro da je kopalnica majhna, tako da sem se lahko držala za kljuko, sicer bi padla vznak! :/
Ta dan sem naredila nekaj krogov po stanovanju a oteklina v gležnjih se ni nič zmanjšala. Jesti se mi po pravici povedano ni dalo ker sem bila preveč trujena, zato sem pojedla le eno jabolko, a sem zato več pila.
Jaz sem že klicala prijateljico ki naj bi prišla z vlakom/avtobusom., pa ker se ni javila me je zaskrbelo, saj ne bi bila sposobna vozit avta. V stezniku ki sega od pod prsi pa do gležnjev je človek precej slabo gibljiv. Da ne omenjam da je potrebno biti pozoren in spočit za tako dolgo vožnjo.
Ne, da bi šli sami domov, raje ne!
Pa sploh je dobro če imate nekoga ob sebi, še posebej ob tako obsežnem posegu kot sem ga imela jaz. Oseba je lahko nekaj časa ob vas v sobi, pa čez noč prespi v bližnjem zdravilišču. Prijeten je občutek ko te nekdo od bližnjih potolaži in vzpodbuja ko te obhajajo črne misli.
Prebrala sem odpustno pismo in videla naslednje (povzetek)
- Vibroliposuctio (PAL) – 5900 ml
WOW!!!!! Nisem vedela ali naj se mi smeji ali naj bom zaskrbljena! Saj ni čudno da sem tako izčrpana. Ubogo telo!
- Spodaj je še pisalo da naj steznik nosim od 8 – 10 tednov. WOW!!!! Bolje da se hitro navadim nanj.
- Pa še pojasnitev: ker so mi delali zelo obsežno liposukcijo torza, trebušne stene, zunanjega dela zadnjice in celih spodnjih okončin (notranja stran kolen, stegna pod zadnjico, notranji del stegen, sprednji del stegen, meča), mi zaradi tega niso izvedli liposukcije nadahti, le to pa lahko naredijo čez 4-6 tednov ko se pozdravim/opomorem od tega posega.
Pisalo je še da si bom čez dva tedna morala zožati steznik, nad čimer sem se nejeverno nasmejala! Dva tedna, res ja!! :) Hmmm zdaj pa ne vem.. ali so mi delali le PAL, se pravi vibro ali kombinacijo z laser!? Moram vprašati.
Potem sem se umila, pojedla zajtrk (Gavrilovič pašteta!!!) :)) in tableto proti vročini, in takrat je že prišla prijateljica. Super se je znašla in iz Zagreba pripotovala z avtobusom, kar je zneslo vsega skupaj cca 5 ur vožnje namesto 9 kot sem sprva mislila, če bi šla samo z vlakom. Iznajdljiva punca! :)
Kako lepo je bilo videti nekoga poznanega! Ko me je videla je rekla »Pa tebe je 30 kg manj!« Hahaha res ja!
Saj je bilo res videti takole od zgoraj da me je spodaj manj, a sem to pripisala stezniku...ker me je tako stiskal da sem bila videti od spredaj kot ploh, zadaj se pa tako nisem videla.
Prijateljici je sestra razkazala prostore, medve sva malo poklepetali in medtem ko je ona skočila do menjalnice sem se jaz oblekla.
V iste jeans hlače kot sem prišla! Le da je bial oblika telesa tokrat zelo čudno ploščata in ozka na bokih. Potem sem se poslovila od glavne sestre.. sem jo morala kar objeti, tako emocionalna sem bila in tudi zadovolna z njeno prijazno človeškostjo. Pozdravila sem se še od črnolase sestre (še ena lepotica) in rekla da se kmalu spet vidimo.
Premikala sem se po polžje, malo sklonjeno. Stopnice so bile naporen podvig, kot tudi lezenje v avto.
Dobila sem recept za antibiotike in tablete proti bolečini, ne tiste katere sem napisala pred nekaj dnevi, ampak CEFALEKSIN (antibiotik) in VOLTAREN retard (proti bolečinam). Te je šla prijateljica iskat v Daruvarsko lekarno. Pot domov je bila povsem znosna. Noge – gležnji in stopala so mi seveda začeli otekati že zjutraj (takrat ko sem jih prvič videla). Ustavili sva se v Kutini in celo uro klepetali na sončku in pili kavico. Kupile sva še sendvič in vodo in se odpravile domov.
Doma pa... zvlekla sem se na kavč v dnevni sobi, kjer sem mislila tudi zaspati. Napaka. Od bolniščnične postelje je nižji za vsaj 30 cm (!), pa precej mehkejši tudi. Zato se je bilo zelo težko vsesti nanj, se premikati po njem in vstajati. Zraven sem si pridrsala velik težak fotelj z lesenimi ročaji ki mi je bil v oporo pri sedanju in vstajanju.
Potem wc. Druga težava. Sesti nisem mogla, tako da sem šla na vodo v napol sklonjenem položaju.
Steznik me je okoli kolen tako tiščal da jih enostavno nisem mogla pokrčiti. Še dobro da je kopalnica majhna, tako da sem se lahko držala za kljuko, sicer bi padla vznak! :/
Ta dan sem naredila nekaj krogov po stanovanju a oteklina v gležnjih se ni nič zmanjšala. Jesti se mi po pravici povedano ni dalo ker sem bila preveč trujena, zato sem pojedla le eno jabolko, a sem zato več pila.
Še vedno ponedeljek – po posegu
Prvo kar se spomnim je da so me prestavili iz postelje/vozička na mojo posteljo v sobi in mi govorili naj ne zaspim, klicali po imenu... in to, da sem imela popolnoma zmedeno sliko, razum, to kar sem videla, mislila, govorila, čutila.. vem pa da sem jamrala da me boli.
Ta zmedenost je trajala kako uro in potem sem kar naenkrat zbistrila, ravno ko je bil sestra pri meni in sem jo vprašala kaj sem prej mrmrala. Rekla je da takoj ko sem se zbudila sem govorial da me boli. Zdelo se mi je čudno, saj me v resnici ni bolelo ampak TIŠČALO. In to tako zelo da sem imela občutek kot da me blazno boli! Od steznika seveda. Saj nikoli prej nisem nosila niti približno kaj tako ozkega. Nasprotno, nikoli nisem prenesla da bi me kaj tiščalo ali oviralo. Mislim da me je stisk steznika spravljal v paniko.. morda sem pa klavstrofobična!
Še vedno sem dobivala infuzijo. Zdi se mi da sem dobila vsega skupaj 3 steklenice. Vstavljen sem imela kateter kateri se je izkazal da mi je še bolj neprijeten od steznika v tistem trenutku. V sobo so me prišli pogledat kar precejkrat, sestra, anestezistka, pa doktor, kar trikrat. :) Vprašali kako se počutim, se nasmehnili... Malo sem bila še omamljena, pa izčrpana in ni mi bilo do pogovorov. Tako da sem rekla le da me stiska in malo boli. Takrat mi še vedno ni bilo jasno kaj boli in kaj stiska.
Jaz imam takega
Pa povedali so mi da mi rok niso delali, ker je bil poseg zelo obsežen. V bistvu sem bila zelo vesela da je bilo tako, saj si nisem predstavljala kako bi funkcionirala še s povitimi rokami.
Ko me niso več klicali in govorili naj ne zaspim, me je seveda zmanjkalo. Ležala sem v polsedečem položaju kateri se je izkazal za najbolj udobnega.
Tako sem zakinkala in se prebudila kar nekajkrat. Zdi se mi da so me pripeljali nazaj v sobo ob 14.30, nisem pa prepričana, bom vprašala.
Takoj ko sem se zbudila sem imela izredno suho grlo in neznosno žejna. Ampak mi niso smeli dati za piti da mi ne bi bilo slabo. Čez par ur mi je sestra prinesla namočeno gazo da sem srkala in si navlažila ustnice.
Da ne bom ponavljala, celo popoldne in večer, pa ponoči sem čutila enako – nekaj vmes med bolečino in zelo močnim stiskanjem, malo omotična in zelo verjetno fizično utrujena. Neverjeten občutek.. ko razumsko veš da nisemnič delala ali telovadila, telo je pa noro utrujeno!
Na živce mi je šel kateter, ker sem imela občutek da me ves čas tšči na vodo in tako zelo sem si želela da bi šla lahko sama na wc. Pa igli v roki. Komaj sem čakala da jih odstranijo, saj ko sem se hotela premikat me je vsakič zaskelelo.
Popoldne sem gledala tv.. zvečer okoli 8h, 9h pa sem spet zaspala. Ponoči sem se zbudila vsaj dvakrat in pa zjutraj še preden je ob 7h prišla glavna sestra.
Ta zmedenost je trajala kako uro in potem sem kar naenkrat zbistrila, ravno ko je bil sestra pri meni in sem jo vprašala kaj sem prej mrmrala. Rekla je da takoj ko sem se zbudila sem govorial da me boli. Zdelo se mi je čudno, saj me v resnici ni bolelo ampak TIŠČALO. In to tako zelo da sem imela občutek kot da me blazno boli! Od steznika seveda. Saj nikoli prej nisem nosila niti približno kaj tako ozkega. Nasprotno, nikoli nisem prenesla da bi me kaj tiščalo ali oviralo. Mislim da me je stisk steznika spravljal v paniko.. morda sem pa klavstrofobična!
Še vedno sem dobivala infuzijo. Zdi se mi da sem dobila vsega skupaj 3 steklenice. Vstavljen sem imela kateter kateri se je izkazal da mi je še bolj neprijeten od steznika v tistem trenutku. V sobo so me prišli pogledat kar precejkrat, sestra, anestezistka, pa doktor, kar trikrat. :) Vprašali kako se počutim, se nasmehnili... Malo sem bila še omamljena, pa izčrpana in ni mi bilo do pogovorov. Tako da sem rekla le da me stiska in malo boli. Takrat mi še vedno ni bilo jasno kaj boli in kaj stiska.
Nikakor mi ni bilo jasno kako so me stlačili v tako ozek steznik!!! In mislila sem si kako za vraga se bom sama spravila nazaj vanj!!!? kasneje sem videla da ima oznako L in premišljevala pa zakaj me niso dali v eno št. večjega. (zdaj mi je jasno zakaj) :)
Jaz imam takegaPa povedali so mi da mi rok niso delali, ker je bil poseg zelo obsežen. V bistvu sem bila zelo vesela da je bilo tako, saj si nisem predstavljala kako bi funkcionirala še s povitimi rokami.
Ko me niso več klicali in govorili naj ne zaspim, me je seveda zmanjkalo. Ležala sem v polsedečem položaju kateri se je izkazal za najbolj udobnega.
Tako sem zakinkala in se prebudila kar nekajkrat. Zdi se mi da so me pripeljali nazaj v sobo ob 14.30, nisem pa prepričana, bom vprašala.
Takoj ko sem se zbudila sem imela izredno suho grlo in neznosno žejna. Ampak mi niso smeli dati za piti da mi ne bi bilo slabo. Čez par ur mi je sestra prinesla namočeno gazo da sem srkala in si navlažila ustnice.
Da ne bom ponavljala, celo popoldne in večer, pa ponoči sem čutila enako – nekaj vmes med bolečino in zelo močnim stiskanjem, malo omotična in zelo verjetno fizično utrujena. Neverjeten občutek.. ko razumsko veš da nisemnič delala ali telovadila, telo je pa noro utrujeno!
Na živce mi je šel kateter, ker sem imela občutek da me ves čas tšči na vodo in tako zelo sem si želela da bi šla lahko sama na wc. Pa igli v roki. Komaj sem čakala da jih odstranijo, saj ko sem se hotela premikat me je vsakič zaskelelo.
Popoldne sem gledala tv.. zvečer okoli 8h, 9h pa sem spet zaspala. Ponoči sem se zbudila vsaj dvakrat in pa zjutraj še preden je ob 7h prišla glavna sestra.
Dan posega
Evo me nazaj v Ljubljani. Pravzaprav sem prišla že v torek pozno popoldne in zdaj bom prepisala iz dnevnika kako so potekali dnevi, od ponedeljka (poseg), do danes. Namreč, do danes nisem mogla sesti na stol za dalj kot 15 minut. Še danes, ko sem morala pa res delati, sedam in vstajama na obroke in gre.Torej takole je bilo:
Ponedeljek
V Daruvar sem se peljala sama. Iz Ljublajne, preko Zagreba do tja sem porabila 3.45 h. V bistvu je pot zelo enostavna. Večinoma me je spremljala precej gosta megla, le v Kutini se je povsem razjasnilo kar me je zelo razveselilo in mi dalo občutek da bo vse še uredu! Družba so mi bile pesmi z MP3-ja in seveda sama sebi ker sem skoraj vso pot pela.
Bila sem naročena ob 8.30, a takrat sem bila še malo pred mestom in sem poklicala sestro da prihajam. Dala mi je natančna navodila kako pridem do njih, no pa sem vseeno spregledala tisti prvi semafor.
Nekaj zamude, a ni bilo nič narobe. Pokazala mi je sobo, potem sva pa kar takoj začeli s pregledom. Odvzem krvi, EKG, temperatura, tehtanje, pritisk, izpolnila sem vprašalnik o preteklih oz. sedanjih boleznih, zdravilih...Nato v sobo (9.25), sestra mi je dala svečko za odvajanje... počakala da je bilo to mimo. Prišla je druga sestra in mi prinesla zeleno oblekco (ki gre super k mojim očem) :) in razložila mi je kako naj se tuširam. Tri gazice in z vsako temeljito po celem telesu, tudi tam kjer ne bi bilo posega.
Potem sem čakala... in vmes brala vzpodbudno knjigo, saj so me vsake toliko časa napadli dvomi. Ne, strah me ni bilo, le dvom ali je to res to kar hočem in si zaslužim.
Ura je 11.05 in pokličejo me k zdravniku. Veselo me je pozdravil in segel v roko. Ne morem pomagat ampak vsakič ko ga vidim ima tak prijeten »striček« nasmešek na obrazu ki ti vliva zaupanje.Šla sva v ambulanto, kjer je bila tudi glavna sestra (kar mi je bilo pomirjujoče). Slekla sem oblekco in doktor je prijel flomaster in rekel »No, bom narisal kar se meni zdi da bi moralo proč, pa boste povedala ali je to to.«
Ok. Prej sem to risanje doživljala kot nekaj ponižujočega.. saj veš.. kot da se na veliko označuje kje sem predebela. Ahh... No tokrat nisem imela tega občutka ali pa sem pozabila na to. V bistvu, ko je doktor končal, sem bial presenečena kako dobro je zarisal to kar sem tudi jaz imela v mislih.Le meča je spustil. Hmm.. zakaj pa, saj so ful debela, neproporcionalna itd.. Tako da sem rekla naj vključi še meča. Rekel je da on ne bi, a če želim.. je rekel da bom imela noge malo na x. Ah, nič hudega, važno da jih bo manj in da bom lahko enakrat v življenju kupila in obula škornje!
Zarisal je še nadlahti in me nato poslikal z vseh strani. Zanimivo, vprašujoče mi je bilo, da se me skoraj ni dotaknil.
Potem sva se pogovarjala še o mojih kilogramih, o primerni dijeti in v bistvu mi je bil zelo pozitiven v tem, da mi bo sam poseg prav gotovo dal vzpodbudo da bom bolj pazila pri hrani in gibanju. Jup, se povsem strinjam.
Žal sem ga pozabila vprašati kakšne vrste liposukcijo bom imela in kako bo vse potekalo (želela sem lasersko, oz. kombinacijo). Ko sem bila že v sobi mi je bilo vseeno, saj sem vendar mesece prej brala forume, gledala posege in se pripravljala na tole!
Počakam v sobi in čez čas pride ga. Maletić, anestezistka. Enako prijazna, mirna gospa s katero greva skozi vprašanja ki se tičejo anestezije. Vedela sem že da bom imela splošno anestezijo.
Slišala sem (ne vem kdaj, nekje vmes se mi zdi) da so prišli tudi izvidi.
Mislim da je bila ura nekje okrog 12.00 ko so me prišle sestre iskat s posteljo/vozičkom na kolesih. Zoprno je bilo presedanje na in s te postelje ker sem imela igle v rokah. Na operacijski mizi sem videla polno žensk okoli in doktorja le za hip. Pripravljale so me na poseg, pokrile roke... videla sem še kako mi je anestezistka pomerila tisto kapico za na usta za uspavanje (po moje, ker jo je tudi takoj odstranila) in potem.... tema.
Ok. Prej sem to risanje doživljala kot nekaj ponižujočega.. saj veš.. kot da se na veliko označuje kje sem predebela. Ahh... No tokrat nisem imela tega občutka ali pa sem pozabila na to. V bistvu, ko je doktor končal, sem bial presenečena kako dobro je zarisal to kar sem tudi jaz imela v mislih.Le meča je spustil. Hmm.. zakaj pa, saj so ful debela, neproporcionalna itd.. Tako da sem rekla naj vključi še meča. Rekel je da on ne bi, a če želim.. je rekel da bom imela noge malo na x. Ah, nič hudega, važno da jih bo manj in da bom lahko enakrat v življenju kupila in obula škornje!
Zarisal je še nadlahti in me nato poslikal z vseh strani. Zanimivo, vprašujoče mi je bilo, da se me skoraj ni dotaknil.
Potem sva se pogovarjala še o mojih kilogramih, o primerni dijeti in v bistvu mi je bil zelo pozitiven v tem, da mi bo sam poseg prav gotovo dal vzpodbudo da bom bolj pazila pri hrani in gibanju. Jup, se povsem strinjam.
Žal sem ga pozabila vprašati kakšne vrste liposukcijo bom imela in kako bo vse potekalo (želela sem lasersko, oz. kombinacijo). Ko sem bila že v sobi mi je bilo vseeno, saj sem vendar mesece prej brala forume, gledala posege in se pripravljala na tole!
Počakam v sobi in čez čas pride ga. Maletić, anestezistka. Enako prijazna, mirna gospa s katero greva skozi vprašanja ki se tičejo anestezije. Vedela sem že da bom imela splošno anestezijo.
Slišala sem (ne vem kdaj, nekje vmes se mi zdi) da so prišli tudi izvidi.
Mislim da je bila ura nekje okrog 12.00 ko so me prišle sestre iskat s posteljo/vozičkom na kolesih. Zoprno je bilo presedanje na in s te postelje ker sem imela igle v rokah. Na operacijski mizi sem videla polno žensk okoli in doktorja le za hip. Pripravljale so me na poseg, pokrile roke... videla sem še kako mi je anestezistka pomerila tisto kapico za na usta za uspavanje (po moje, ker jo je tudi takoj odstranila) in potem.... tema.
nedelja, 19. oktober 2008
Še 12 ur...
... do pričetka procesa.. pregled in sliaknje... Dejansko bo sam poseg šele tam okoli 12 ure.
Ampak jutri!!! Ne morem verjet da je res!!! Mislim da bo prišlo še vse za mano.. kaka panika, šok ali kaj podobnega. Ponavadi sem zlo skulirana dolgo časa, potem pa čez dan, dva... se znam celo zjokat od stresa. Silly me. :)
Zjutraj grem od doma že op pol petih. Moj jutranji ritem bo mal drugačen le v toliko, da ne bom mogla nič piti in jesti.. niti kavice, kar je eden mojih najljubših začetkov dneva.
Zjutraj bom vse kar potrebujem spakirala v torbo in šla še na bencinsko. Zemljevid imam sprintan, žal na netu nisem nikjer našla detajlno kje se nahaja klinika.. vse je bolj grob opis, tako da se bom morala znajti in vprašati. Saj res.. telefon moram še napolnit!!!
aja.. Tja grem sama, prijateljica pa pride pome v torek.
Naslednja objava bo morda v torek... če bom ima energijo, si bom pa tako ali tako zapisala vse občutke in dogodke že v kliniki.
Zdajle se grem pa še stuširat in obrit tistih nekaj dlačic na nogah, potem pa narest mal popkorna in se zavit v toplo odejo in pogledat Umore na podeželju! :))
Wish me luck!
Ampak jutri!!! Ne morem verjet da je res!!! Mislim da bo prišlo še vse za mano.. kaka panika, šok ali kaj podobnega. Ponavadi sem zlo skulirana dolgo časa, potem pa čez dan, dva... se znam celo zjokat od stresa. Silly me. :)
Zjutraj grem od doma že op pol petih. Moj jutranji ritem bo mal drugačen le v toliko, da ne bom mogla nič piti in jesti.. niti kavice, kar je eden mojih najljubših začetkov dneva.
Zjutraj bom vse kar potrebujem spakirala v torbo in šla še na bencinsko. Zemljevid imam sprintan, žal na netu nisem nikjer našla detajlno kje se nahaja klinika.. vse je bolj grob opis, tako da se bom morala znajti in vprašati. Saj res.. telefon moram še napolnit!!!
aja.. Tja grem sama, prijateljica pa pride pome v torek.
Naslednja objava bo morda v torek... če bom ima energijo, si bom pa tako ali tako zapisala vse občutke in dogodke že v kliniki.
Zdajle se grem pa še stuširat in obrit tistih nekaj dlačic na nogah, potem pa narest mal popkorna in se zavit v toplo odejo in pogledat Umore na podeželju! :))
Wish me luck!
sobota, 18. oktober 2008
Pred L opravki
Rada bi se dobro pripravila na po-operacijski čas, tako da bo treba po nakupih, priprave.....
- Deset dni pred posegom ne smem jemati kaksnega aspirina ali drugih tablet, ki redčijo kri. Nič takega nisme vzela, razen Persen.
Kaj potrebujem
- Hepan gel (za blaženje modric, proti otekanju). Če Hepan ne bo pomagal bom pa kupila kasneje še arniko ali ognjič.
- Jabolčni kis (proti otekanju)
- Tea Tree olje (antiseptik, proti vnetju kože) Menda so še druge kreme, olja, geli.. ki pomagajo: Hepalpan, Gel Aloa Vera.. Vem da modrice ne bodo čudežno izginile, ampak upam da se bo zdravilo hitreje kot običajno.
Kaj mi bodo dali na kliniki
- Kompresijsko oblačilo
- (recept) za antibiotike in tablete proti bolečini (in upam da še kako tabletko za spanje)
- Po posegu bom morala 5 dni jemati antibiotike, da ne pride do infekcij pri ranicah. Lahko bi ša pri nas k zdravniku in priskrbela zdravila že v naprej. No, k moji osebni zdravnici sem sicer res šla, a sem ji omenila le mojo dolgoletno težavo z nespečnostjo. Zadnji hip sem si premislila, ker nisem želela da bi me kdorkoli prestrašil in vsadil dvom glede liposukcije. Tako da sem potencialno pridigo preskočila.
Torej, na kliniki mi bodo dali recept in jih grem kupit sama na Hrvaškem. To so antibiotik AMOKSIKLAV in proti bolečinske tablete KETONAL Forte.
Kaj že imam
- hladilni gel (obkladki)
- Kupila sem si trakove in blazinice in obliže. Za vsak slučaj za ranice od igle.
- vitamin C. Najraje bi ga dobila samo iz sadja. Tako da sem hladilnik založila s sadjem in zelenjavo bogato s C vitamnom. Že dva tedna prej (zdaj) pa jem malo več hrane s C vitaminom.
- Hrana. Pripravila/kupila sem si hrano za en teden (ali več), tako da mi ne bo treba po nakupih in se bom raje posvetila sebi, hodila na sprehode in se drugače relaksirala.
- Vodo vodo in še več vode... jo imam! :) Še dobro da jo zelo rada pijem.
Še kaj....
- S seboj moram vzeti le pribor za osebno higieno, pižamo in copate. Za vsak slučaj bom vzela še trenirko.Na pot bom šla pa v udobnih športnih oblačilih ali ta-širokih jeans hlačah.
- psa imam, tako da za sprehode je dobra družba, a sem vseeno obvestila prijateljice da bodo kdaj vskočile. :) Sigurno mi bodo v vzpodbudo, ker se bom počutila grdo nekaj časa.. vse te modrice ki jih vidim na slikah... ahhh
- delam tako ali tako doma, tako da to ni problem.. le sestanke v živo bom odpovedala za nedoločen čas
>> Kje najdemo največ vitamina C?Črni ribez (200 mg/100 g), zelena paprika (120 mg/100 g), brokoli (87 mg/100 g), jagode (77 mg/100 g), kivi (59 mg/100 g), pomaranče (54 mg/100 g), zelje (49 mg/100 g), cvetača (49 mg/100 g)...mmmmmm....... :)
- Deset dni pred posegom ne smem jemati kaksnega aspirina ali drugih tablet, ki redčijo kri. Nič takega nisme vzela, razen Persen.
Kaj potrebujem
- Hepan gel (za blaženje modric, proti otekanju). Če Hepan ne bo pomagal bom pa kupila kasneje še arniko ali ognjič.
- Jabolčni kis (proti otekanju)
- Tea Tree olje (antiseptik, proti vnetju kože) Menda so še druge kreme, olja, geli.. ki pomagajo: Hepalpan, Gel Aloa Vera.. Vem da modrice ne bodo čudežno izginile, ampak upam da se bo zdravilo hitreje kot običajno.
Kaj mi bodo dali na kliniki
- Kompresijsko oblačilo
- (recept) za antibiotike in tablete proti bolečini (in upam da še kako tabletko za spanje)
- Po posegu bom morala 5 dni jemati antibiotike, da ne pride do infekcij pri ranicah. Lahko bi ša pri nas k zdravniku in priskrbela zdravila že v naprej. No, k moji osebni zdravnici sem sicer res šla, a sem ji omenila le mojo dolgoletno težavo z nespečnostjo. Zadnji hip sem si premislila, ker nisem želela da bi me kdorkoli prestrašil in vsadil dvom glede liposukcije. Tako da sem potencialno pridigo preskočila.
Torej, na kliniki mi bodo dali recept in jih grem kupit sama na Hrvaškem. To so antibiotik AMOKSIKLAV in proti bolečinske tablete KETONAL Forte.
Kaj že imam
- hladilni gel (obkladki)
- Kupila sem si trakove in blazinice in obliže. Za vsak slučaj za ranice od igle.
- vitamin C. Najraje bi ga dobila samo iz sadja. Tako da sem hladilnik založila s sadjem in zelenjavo bogato s C vitamnom. Že dva tedna prej (zdaj) pa jem malo več hrane s C vitaminom.
- Hrana. Pripravila/kupila sem si hrano za en teden (ali več), tako da mi ne bo treba po nakupih in se bom raje posvetila sebi, hodila na sprehode in se drugače relaksirala.
- Vodo vodo in še več vode... jo imam! :) Še dobro da jo zelo rada pijem.
Še kaj....
- S seboj moram vzeti le pribor za osebno higieno, pižamo in copate. Za vsak slučaj bom vzela še trenirko.Na pot bom šla pa v udobnih športnih oblačilih ali ta-širokih jeans hlačah.
- psa imam, tako da za sprehode je dobra družba, a sem vseeno obvestila prijateljice da bodo kdaj vskočile. :) Sigurno mi bodo v vzpodbudo, ker se bom počutila grdo nekaj časa.. vse te modrice ki jih vidim na slikah... ahhh
- delam tako ali tako doma, tako da to ni problem.. le sestanke v živo bom odpovedala za nedoločen čas
>> Kje najdemo največ vitamina C?Črni ribez (200 mg/100 g), zelena paprika (120 mg/100 g), brokoli (87 mg/100 g), jagode (77 mg/100 g), kivi (59 mg/100 g), pomaranče (54 mg/100 g), zelje (49 mg/100 g), cvetača (49 mg/100 g)...mmmmmm....... :)
petek, 17. oktober 2008
Dvajseti se bliža.
Naročena sem za 8.30 zjutraj. Na tešče. Hmmm torej brez jutranje kave in gumi medvedkov na poti!Še vedno ugotavljam kako bom prišla v Daruvar in kako bom šla nazaj domov. Ker vem da najverjetneje ne bom sposobna voziti avta nazaj domov, pa rada bi družbo, sem prosila prijateljico da me pride iskat naslednji dan. A kako naj grem tja?
Rada bi šla tja z avtom, ker je najhitreje in najmanj možnosti da me zagrabi panika preveč premišljevanja. A prijateljica ki me bo peljala domov bo morala z vlakom.. vozila se bo več kot šest ur! Čeprav mi je rekal da gre z veseljem z vlakom in da ima nešteto stvari početi med vožnjo, imam vseeno slabo vest!
Jutri imava posvet. :)
Danes pa 'girls night out', da preženem tisto malo panike ki me objame vsake toliko časa. :) Nekaj stvari je katere si ne predstavljam še popolnoma... koliko me bo bolelo... koliko bom imela modric.. kako hitro se bo to znormaliziralo... ali bom lahko delala.. pa koliko dejansko bo šlo stran!
Rada bi šla tja z avtom, ker je najhitreje in najmanj možnosti da me zagrabi panika preveč premišljevanja. A prijateljica ki me bo peljala domov bo morala z vlakom.. vozila se bo več kot šest ur! Čeprav mi je rekal da gre z veseljem z vlakom in da ima nešteto stvari početi med vožnjo, imam vseeno slabo vest!
Jutri imava posvet. :)
Danes pa 'girls night out', da preženem tisto malo panike ki me objame vsake toliko časa. :) Nekaj stvari je katere si ne predstavljam še popolnoma... koliko me bo bolelo... koliko bom imela modric.. kako hitro se bo to znormaliziralo... ali bom lahko delala.. pa koliko dejansko bo šlo stran!
sreda, 1. oktober 2008
Začetek in raziskovanje
Končno sem se odločila. En način kako si preoblikovati telo bo liposukcja. Pika. Trudila sem se, (res sem se) a to kar ne gre z dieto in telovadbo.
Kasneje me seveda čaka še redna telovaba, zame je to pilates. Nekaj časa pa bom hodial tudi na fitnes, delo z utežmi. Pa da ne govorim o prehrani....
Meni je najbolj pomagala izgubit par kg 3MD. A ker nisem pristaš ne diet, ne rutine in urnikov sem to kmalu opustila in iskala meni prijazen način hranjenja. Do posega bi rada izgubila še par kilc, tako da si bom na hitro pomagala s tisto »dieto«.
Informacije o liposukciji sem iskala že leta 2005. Takrat sem na spletu našla osebno zgodbo Danaje, kar mi je izredno pomagalo pri moji odločitvi. Osebna zgodba je najbližja izkušnja nekoga ki se sreča s tako specifičim posegom in zame bolj realna kot vsi strokovni opisi. In Danaji bom vedno hvaležna, da se je opogumila in pisala, ter objavila slike svojega procesa. Iz tega razloga sem se tudi sama odločila objaviti denvnik o svojem lipo potovanju v boljše telo.
Malo mi je žal da nisem začela dnevnika že prej. Naprimer ob prvem obisku na pregledu v Zagrebu pri dr.Maletiču. Za poseg sem se namreč odločila pri njem, v kliniki v Daruvarju (po pregledu praktično vseh obstoječih informacij o drugih klinikah, me je ta najbolj prepričala. Vse linke ki so mi pomagali bom objavila posebej).
Z Danajo sva bile v stiku praktično od leta 2005, a takrat se še nisem mogla odločiti za poseg. Nisem bila pripravljena niti čustveno niti duhovno. Letos pa sem jo po dolgem času spet poiskala in prijazno je posredovala med mano in kliniko. Uredila mi je dan prvega pregleda v Zagrebu, to je bilo 22. Julija, 2008, in here we go....
Kasneje me seveda čaka še redna telovaba, zame je to pilates. Nekaj časa pa bom hodial tudi na fitnes, delo z utežmi. Pa da ne govorim o prehrani....
Meni je najbolj pomagala izgubit par kg 3MD. A ker nisem pristaš ne diet, ne rutine in urnikov sem to kmalu opustila in iskala meni prijazen način hranjenja. Do posega bi rada izgubila še par kilc, tako da si bom na hitro pomagala s tisto »dieto«.
Informacije o liposukciji sem iskala že leta 2005. Takrat sem na spletu našla osebno zgodbo Danaje, kar mi je izredno pomagalo pri moji odločitvi. Osebna zgodba je najbližja izkušnja nekoga ki se sreča s tako specifičim posegom in zame bolj realna kot vsi strokovni opisi. In Danaji bom vedno hvaležna, da se je opogumila in pisala, ter objavila slike svojega procesa. Iz tega razloga sem se tudi sama odločila objaviti denvnik o svojem lipo potovanju v boljše telo.
Malo mi je žal da nisem začela dnevnika že prej. Naprimer ob prvem obisku na pregledu v Zagrebu pri dr.Maletiču. Za poseg sem se namreč odločila pri njem, v kliniki v Daruvarju (po pregledu praktično vseh obstoječih informacij o drugih klinikah, me je ta najbolj prepričala. Vse linke ki so mi pomagali bom objavila posebej).
Z Danajo sva bile v stiku praktično od leta 2005, a takrat se še nisem mogla odločiti za poseg. Nisem bila pripravljena niti čustveno niti duhovno. Letos pa sem jo po dolgem času spet poiskala in prijazno je posredovala med mano in kliniko. Uredila mi je dan prvega pregleda v Zagrebu, to je bilo 22. Julija, 2008, in here we go....
Naročite se na:
Objave (Atom)