Torej, poseg kT/R/P - predpriprava

wow.. doživljala sem toliko različnih občutkov:

- bilo je zabavno
- nasmejala sem se do solz - zelo pomaga če ima človek smisel za humor in se zna nasmejat tud sebi, ker sem pred OP izgledala kot napihnjena žaba, ki ima še en ogromen balon pod vratom! Pa na op mizi sem se režala.. bom povedala kasnje zakaj
- tresla od mraza kot da bi bila gola v snegu
- bila sem globoko ganjena,
- bolelo je, doživljala sem najbolj čuden občutek kar je možno - da se v tvojem telesu nekaj premika, kovinskega - kanula za izsesavanje maščobe.. sicer ne boli, ampak čutiš vibraicije čutiš/slišiš zvok celo znotraj telesa.. - in, bila sem presenečena (res ne vem zakaj) da je vse skupaj tako dolgo trajalo. Ne.. seveda vem zakaj..ker se prej nisem popolnoma nič pozanimala o času in poteku operacij. Imela sem pa tri operacije: roke, podbradek in korecija na trebuhu. Kar veliko pravzaprav. Doktor se je kar lepo oznojil.

To še ni vse. :) ravno ta dan ko sem imela operacijo, je prišla tja ekipa iz Fotona, podjetja kjer dr.Maletič kupuje laserje. In glej no glej... imeli so s seboj kamermana in doktor me je prosil – rekel je da glede na to da sem tako upbeat (ne spomnim se besede v hrvaščini), če bi bila za to da snemajo posege.
Pa ja.. nisem kaj dosti premišljevala.. mislim, če že pišem blog, pa če že slikam vse možne faze, z namenom pomagat komu, zakaj pa ne še to.

G.Kamerman je bil na »varni« razdalji in je menda (nisem še videla posnetkov) slikal close up-e. Upam!!!! Ker celota je morala od začetka do konca izgledati prav grozljivo. G.Kamermanu je bilo takoj na začetku, takrat ko mi je doktror vbrizgaval tekočino z anetsetikom, tako slabo, da se je moral umakniti. Vsem se je seveda zdelo to zelo smešno in jaz sem se hihitala dokler miso solzice spolzele po obrazu. :)
Potem so se seveda še šalili na ta račun.. skratka, zabavno.

Pred posegom sem opravila vse običajne preglede, urin, EKG, vročina, seznam morebitnih bolezni itd, pa sladkor v krvi.. le krvi mi tokrat niso jemali. Aha, tudi tuširanej je bilo enako natančno kot prvikrat – trikrat z antiseptičnim milom! Zelena haljica in tokrat bele kompresijske nogavice do mednožnega razporka. Skoraj sexy! ;)

Doktor me je spet poslikal, porisal in kmalu sem šla v operacijsko sobo.
Sam poseg, se pravi prirpava pa ni bila tako zabavna. Doktor je moral narediti več pikic v predele kjer bo topil maščobo z laserjem in jo izsesaval (on je vbodljaje ljubko poimenoval kar pikice) in ti vbodljaji so kar boleli.. dokler ni prijela anestezija. Zdaj je menda že jasno da sem imela lokalno anestezijo. Pikic čez čas nisem več štela, ker jih je bilo res precej. Je pa »obdeloval« vse tri predele naenkrat ki bodo tretirani. Mislim da je ta priprava trajala kar dobre pol ure, če ne več. No med tem posegom me je zeblo in tresla sem se in sestre so me pokrivale kadarkoli je bilo možno. Potem so me oblekli in šla sem v sobo čakat.. eno uro. Da prime anestezija so rekli.. morda pa še zaradi česa drugega.

In ojojprejoj... roke sem itak čutila da so napete in večje.. trebuh prav tako... ampak ko sem potipala vrat!!!«#$%!!)(???# Okrogel kot balon. Sama sebi sem se zdela totalno smešna.. saj veste – zelena haljica, dvoje modrih učk, rep na vrhu glave in zabuhel vrat. HAHAHAHAAA Najprej se nisem hotela pogledat v ogledalo.. sem se bala da mi lahko postane slabo HAHAHA, ali pa da si bom premislila, pa da me bo blazno strah. Ampak potem sem se pa fotografirala iz raznoraznih kotov kar z mobilcem in zraven delala hene »face«. Tako da so slike (sory ne bom jih pokazala cele) res zabavne... in ni me bilo strah. Morda sem si ravno s tem pomagala da nisem niti za moment začutila karkoli negativnega o svoji samopodobi.